Avlija
Portal za kulturu, književnost i društvene teme
Advertisement



Promocije

22. Novembra 2013.
 

”Kuća od stakla / Hiša iz stekla” Tatjane Debeljacki na slovenački jezik

More articles by »
Written by: Redakcija
Oznake: ,

DA LI JE LJUBAV KRHKA

”Kuća od stakla / A House Made of Glass / Hiša iz stekla” na slovenački jezik izdavač Banatski kulturni centar 2013. Kritiika: Marjan Pungartnik i prevod; naslovna strana Franjo Frančič

 

Kuća iz stakla Tatjane Debeljacki je među pesničkim zbirkama miniatura. Obuhvata osamnaest pesama – i možda je više ciklus nego zbirka. U prilog tvrdnji da se radi više o ciklusu govori i iznimna kompaktnost teksta. Kompaktnost postoji na tematskoj i jezičkoj razini. A prvo o temi.

Ako polazimo od osnovne metafore žene kao voćke (plodnog drveta) u bašti onda je u drugom slast njenog ploda. Očekujemo razvoj u ljubavnu poezijo. Ali se prevarimo. Istina, to se može odigrati između žene i muškog, ali se radi o dosta više – o odnosu sa Drugim. Ako se radi o ljubavni relaciji, možemo govoriti o karakteristični insufienci muškog. Kao da Drugi, koji nam je sudbinski dodeljen (Po Platonu) nije više sposoban utoljenja, kada se odvojeni polovini nađu i prionu jedan uz drugog. Jasno, radi se o ispunjenju, što bi po mom bio i pravi pevod Platona, ne za utoljenje, kojeg prati sumnja prolazne međusobne potrošnje. A i ovako se može brati poeziju Kuće iz stakla. Svakako se radi o zanimljivom vidiku ženskog branja, koje govori o insuficienci nosioca falokratske civilizacije.

Ipak ide o puno više. Pesnikinja se pita: Ša je s drugim čovekom? Tim se osnos muški-žensko transponira na razinu čovjek-drugi. Naime duboko u sebi znamo, da se ni ljubav ni osobni ni socialni život više ne događa na Velikoj priči o ljubavi. U pleonazmu čulnosti investiramo u predmete jednako kao u ljudi. Ljubav je slučajni sudar između usamljenih atoma, s drugima nas vežu su-posjed, su-pogled, su-užitak. Ljubav je osuđena na sublimnost i neulovljivost. Kao predmetna lomi se. Jedan drugome pripadamo kao projekt i to tek tada kada se proguramo kroz šumu vanjskih stvari. Odnos je puno više »my flat – your flat« nego moj svet – tvoj svet. A onaj Drugi je kao gaseća se zvezda. Odleti, nestane.

Staklena kuća je simbol transparentnog života, što je moguće samo kao krajnje subjektivni pogled iz sebe, kao doživljavanje svoje duše, a nikako pogled u drugog. Mogući je kao poezija. Ili je pak ovaj ciklus samo metafora neke druge, Eisensteinove Staklene kuće, koja je zbog brojnih premisa i ulaznih ideja postala prosto neizvediva, kao što je neizvedivo trajno i konačno spajanje dviju polovina. A baš u naslovnoj pesmi naime Tatjana Debeljacki govori o lomljivosti ljudskih relacija.

Ovome lomljenju sledi i jezički vidik Kuće od stakla – zanimljiv je zbog toga jer su pesme građene od kratkih iskaza, otsečenih međusobno kao kocke. To stvara zvučnu homogenost zbirke.

 

JE LJUBEZEN KRHKA?

 

Hiša iz stekla Tatjane Debeljacki je med pesniškimi zbirkami miniatura. Obsega osemnajst pesmi – morda je prej kot zbirka ciklus. V prid trditvi, da gre prej za ciklus kot za pesniško zbirko, govori tudi izjemna kompaktnost besedila. Kompaktnost obstaja na tematski in jezikovni ravni. Torej najprej o temi.

Če izhajamo iz osnovne metafore ženske kot jablane (plodnega drevesa) v vrtu, potem je v drugem slast njenega plodu. Pričakujemo razvoj v ljubezensko poezijo. A se prevaramo. Res je, da se to lahko odigrava med moškim in žensko, toda gre za veliko več – za odnos z Drugim. Če bi šlo za ljubezensko relacijo, bi lahko govorili o značilni insuficienci moškega. Kakor da Drugi, ki nam je usodno dodeljen (po Platonu) ni več sposoben potešitve, kadar se razdeljeni polovici srečata in se okleneta drug druge. Seveda gre za izpolnitev, kar bi po mojem tudi bil pravi prevod Platona, ne za potešitev, ki jo spremlja sum minljivega medsebojnega použitja. Tudi tako je mogoče brati poezijo Hiše iz stekla. Vsekakor gre za zanimiv vidik ženskega branja, ki govori o insuficienci nosilca falokratske civilizacije.

A vendar gre za veliko več. Pesnica sprašuje: Kaj je z drugim človekom? S tem se odnos moški–ženska transponira na raven človek–drugi. Kajti globoko v sebi vemo, da se niti ljubezen in niti osebno in niti socialno življene več ne dogaja na Veliki zgodbi ljubezni. V pleonazmu čutnosti investiramo v predmete prav toliko kot v ljudi. Ljubezen je slučajni trk med osamljenimi atomi, z drugimi nas veže so-posest, so-pogled, so-užitek. Ljubezen je obsojena na sublimnost in neulovljivost. Kot predmetna se lomi. Drug drugemu pripadamo kot projekt in to šele takrat, ko se pririnemo skozi gozd zunanjih stvari. Odnos je veliko bolj »my flat – your flat« ali moj svet – tvoj svet. A tisti drugi je kakor ugašajoča zvezda. Odleti, izgine.

Steklena hiša je simbol transparentnega življenja, kar pa je mogoče samo kot skrajno subjektnivni pogled iz sebe, kot doživljanje svoje duše, in nikakor pogled v drugega. Možna je kot poezija. Ali pa je ciklus samo metafora neke druge, Eisensteinove Steklene hiše, ki je zaradi številnih premis in vstopnih idej postala preprosto neizvedljiva, kot je neizvedljivo trajno in dokončno platonovsko zlitje dveh polovic. Prav v naslovni pesmi namreč Tatjana Debeljacki govori o krhkosti človeških razmerij.

Temu drobljenju sledi tudi jezikovni vidik Hiše iz stekla – zanimiv je zaradi tega, ker so pesmi zgrajene iz kratkih povedi, odsekanih med seboj kot kocke. To ustvarja zvočno homogenost zbirke.

 

Marjan Pungartnik

 

HIŠA IZ STEKLA

 

Prevod : Franjo Frančič

Užice – Piran Junij 2013.

 

 

***

 

Če si na drugi strani poti, če sem drevo v tem dvorišču,

naj te z sadjem sladkam,

naj me pogled tvoj zaobjame,

poglej me še z več žara,

najlepše sadje ti bom rodila.

 

Iščem česar nimam, a imam v iskanjih.

Med oblaki,

a nisem med njimi.

To samo sreča odhaja,

ko spim in naprej, ko spim, sen je izbira..

In sem med vsemi potrebami.

 

SPOMINSKA SREČA

 

Kolikokrat sem se poniževala?

Klečala, se plazila, sledila za tem, odklenkala je moja spominska sreča!

Malo nesigurno, malo varljivo,

nikoli se ne ve koliko časa traja.

Predam ti dva hladna kamna,

moje hldne roke, sramežljiv obraz.

Sporoči to na steklenem  zvonu.

 

NAPAKE

 

Napak se ne spominjamo več,

naša hiša se začenja podirati,

dodaj še eno iskro.

Čakaš na čast za ves trud in ogenj?

Sva sploh kaj čutila.

A rodila sva se…

 

Najhujše je notranje umiranje,

počasno odmiranje…

 

PREDAJ SE ŽELJAM

 

Predaj se željam, daj, začni.

Naj se prične najlepša pesem,

naj ti bo čisto blizu.

Ukradi sanje z vzglavnika.

Bodi tu, prebudi domišljijo.

Nocoj se zaljubi v romantiko.

Ostani z mano, osvoji me!

Nesi me! Sleci me!

Naj se ti naselim v žile.

Sleci me nocoj, vzemi me do roba utrujenosti.

 

Zidove lastnega srca lahko zrušiš in eno ime vanj zarežeš.

Nekega lastnika sprejmeš in za vedno zakleneš.

Zastrupljene krvi ne moreš zamenjati, samo ta nekdo ostane.

In potem, ko vse to zavrti, ni več enostavno.

Ko se zavrti, nastaja puščava!

 

GOL OBRAZ

 

Meni je mučno od samega začetka,

meni je vseeno do konca igre.

Izgubili so jo.

Kaj je z drugim človekom?

V dvajsetem poglavju,

v zaporedju

ga je izdal gol obraz.

V dvaintridesetem poglavju,

je bil zapisan zbogom.

Isti obraz pod klobukom,

gol obraz.

 

NEURESNIČENA LJUBEZEN

 

Pozabi, kar sem ti rekla.

Tudi tokrat preprosta stvar.

Ostra beseda ima prosti padec,

z velikimi koraki, težkimi spomini,

neskončnimi strehami.

Borila sva se proti nevihtam,

iskala svoj prav.

Neuspel poskus ljubezni,

ne pojdi z lokalnimi barvami.

Pozabi, kar sem ti rekla,

Neuresničena ljubezen…

 

VODNAR

 

Za Dragoljuba Đuričića

 

Kilometri niso naredili ničesar -tu si.

Pred spanjem tridesetkrat izgovorim ime – ti si.

Tiho prihajaš v sen – tu si,

preko puščave  prisluškovanja, razuma – tu si,

preko neuresničenega resnično – tu si,

preko glasbe bobna – tu si.

Vem, da veš da – tu si,

vedno ti.

 

ON

 

Profil, obraz v sencu, ravne črte čela in nosa,

Izrazite  ustnice, brazgotina na vratu pod levim ušesom.

Ne, ni brazgotina. To je senca ušesne školjke.

Ne vidim mu oči, natančno se sliši le glas. On je.

 

MATI

 

Če je bilo tvoje življenje počasno umiranje,

V tem ritmu je bilo moje življenje hitro.

Enako je;

vidim dan, vidim veliki dan, vidim slaven dan,

mati moja.

Če nekaj razorje mojo dušo in vendar ostaja v meni polno optimizma,

Verjami mi mati.

Ti si enkratna.

V tvojem očesu je sreča,

Zaradi tebe obstaja in sem pozitivna.

Prihaja in odhaja zlo.

spet smo se našli in gonili,

in tako v krogu.

Žalost naredi ustnice neme.

Mar nimam pravice, da glasno ljubim?

Napisala bom veliko pesem.

.

ŽIVLJENJE IZVEN PESMI

 

In, ko je dež in, ko je sreča,

In, ko se sanja zeleni vitez,

Ko strah dvoma globok,

Vsak svoje življenje malo in prazno,

naseli v eno od pesmi.

Samo, da bi živela kot v pesmi, nisem.

 

HIŠA IZ STEKLA

 

Hiša iz stekla.

V njej zadnja predstava,

zadnje nizanje vlog,

ki nimajo cene,

ljubimci, ko se razidete,

poletite, poletite.

Dolgo, dolgo ponotranjenje svojega molka.

V mračni noči. Neka zvezda je vsaj malo tvoja.

.

SLIKE

 

Obljubi, da me ne boš nikoli zapustil,

človek iz slike.

Jutri mi bo tvoj nasmeh izpolnil dan.

Nisi sen, resnica si.

Živa slika, meni ljuba, slika polna vsebine.

 

PRAVI LJUDJE

 

Ljudje umirajo samo

v mraku in ob zori,

večni grobovi ne obstajajo.

 

Dišim po baziliki

prijetno in božje

in ljubim do svobode.

 

SREČANJE

 

Kako, da se nisva razumela v tisoč in eni bolečini,

Beograd?

Povej mu, da ga bom čakala na Brankovem mostu v trideseti.

Naj bo petek pred večerom, naj prinese čustva.

 

S tabo pol mene spi.

Nisva obljubljena drug drugemu

Oprosti, če zavzamem prostor.

 

***

 

Ko mislim, ko hočem

in grem

vendar bolana, brez tvojega cilja

in vsak dan je vse večja skrb

veš za skrivnost kaplje vode

zrno ljubezni, zrno žita

tako veliko pomeni.

.

EJ, MOJI VRTOVI VENIJO

 

NA BELINI

 

Za šopek rož zvezane noge,

roke proste za molitev,

lasje prekriti s popki,

ime ji nosi ponosni pav.

Angelske svetlobe sijaj

slika rumene rože in nečistovanje.

Svetniki brez sramu in straha.

Ljubezen nas spreminja.

Vzeli so ji igračke in ljubimca.



About the Author

Redakcija
Redakcija




Konkursi regiona
 
 

 

Konkurs DODIR JAPANA povodom 140 godina od uspostavljanja diplomatskih odnosa Srbije i Japana

Udruženje Alia Mundi za promociju kulturne raznolikosti i veb-portal Istočni biser raspisuju konkurs pod nazivom DODIR JAPANA za književne radove inspirisane slikama Tamare Kusovac. Srpska slikarka i dizajnerka Tamara Kusova...
by Redakcija
0

 
 

Novo izdanje Izdavačke kuće Heliks: Paradoks necepanja atoma

Paradoks necepanja atoma je treći deo edicije dr Milana M. Ćirkovića (zajedno sa Artefaktom za svemirsko putovanje i Opštom teorijom žirafa). Pred vama je knjiga izuzetne književne snage i britkog promišljanja o naiz...
by Redakcija
0

 
 

Said Šteta: Učiteljica i pjesnik

Said Šteta   Učiteljica i pjesnik   Dragi pjesniče, Pismo ti šaljem po jednom trgovcu jer u trgovini nema ljubavi pa tako znam da će sigurno stići u tvoje ruke. Znam da i ti podrhtavaš kao list jasike na svaki uzda...
by Redakcija
0

 

 

Završen projekat ”Za život – za sigurnost i bezbjednost u saobraćaju”

Završen šestomjesečni projekat na temu sigurnosti i bezbijednosti u saobraćaju radi očuvanja ljudskih života, materijalnih vrijednosti i državnih resursa, kroz povećanje stepena lične i društvene odgovornosti kada su ...
by Redakcija
0

 
Konkursi regiona
 

Završen projekat unapređenja park šume Brezovačko brdo uz podršku SlovakAid-a

Slovačka agencija za međunarodnu razvojnu saradnju SlovakAID u saradnji sa Ambasadom Slovačke Republike u Crnoj Gori finansirala je projekat unapređenja infrastrukture park šume Brezovačko brdo u opštini Rožaje kao i p...
by Redakcija
0

 




Konkursi regiona
 
Secured By miniOrange